Turnir v pospešenem šahu ob prazniku Občine Domžale & 1. memorial Vida Vavpetiča

V Kulturnem domu na Viru pri Domžalah je danes v soboto, 22. aprila 2017, potekal turnir v pospešenem šahu ob prazniku Občine Domžale in 1. memorial Vida Vavpetiča, odličnega nekdanjega šahista, ki je za seboj pustil neizbrisno sled pri razvoju šaha na Domžalskem. Ob bok turnirja so pripravili tudi spremljajočo razstava nagrad, medalj, priznanj in pokalov Vida Vavpetiča.

Memoriala Vida Vavpetiča, ki je potekal na Viru pri Domžalah so se udeležili tudi Vidova žena Cirila Vavpetič, sin Iztok Vavpetič, Vidova brata Stane in Andrej Vavpetič, Vidova sestra Ida Vavpetič-Smolnikar ter še nekaj njegovih sorodnikov. V uvodu je predsednik Šahovskega društva Domžale Boštjan Grošelj predstavil 1. memorial Vida Vavpetiča, podpredsednik ŠD Domžale Jože Skok pa je predstavil spremljajočo razstavo nagrad, medalj, priznanj in pokalov Vida Vavpetiča. Pred začetkom turnirja je šahovski sodnik Marjan Butala vse udeležence seznanil z navodili tekmovanja.

Na turnirju je zmagal Marjan Črepan iz Celja, pred Žanom Kavčičem iz Vrhnike in Marjanom Kastelicem iz Novega mesta. Vsi trije so fide mojstri. Sicer je sodelovalo 36 udeležencev, kar je solidna udeležba. Med domačini sta bila najboljša Virjana Boris Skok in Viktor Hribar, med veterani Janez Hribar in Marjan Karnar, med ženskami pa Pavla Košir in Petra Grošelj, obe sta mojstrici.

V memoriamu ob smrti Vida Vavpetiča, februarja lani, so njegovi šahovski sopotniki Boštjan Grošelj, Jože Skok, Marjan Šemrl in Bojan Osolin, zapisali, da se poslavljajo od velikega človeka, športnika, šahista in prijatelja, ki je za seboj pustil neizbrisno sled pri razvoju šaha na Domžalskem.

"V šahovsko aktivnost se je vključil že leta 1953, ko je prevzel skrb za podmladek, zatem pa je v njem vsestransko aktivno deloval. Bodisi kot tehnični vodja, organizator, pri urejanju tajniških in finančnih zadev, predvsem pa kot kapetan in izvrstni ekipni igralec.

Sodeloval je s številnimi šahisti, mojstri in velemojstri ter z mnogimi med njimi tudi prijateljeval. Po moči je bil mojstrski kandidat, a je igral na mojstrski ravni. Poleg posamičnih uspehov je bil najmočnejši prav v moštveni vlogi, njegov zgled pa je za seboj potegnil še ekipo. Pri vodenju ekip je moral včasih pokazati tudi svoje diplomatske sposobnosti.

Poseben pečat je pustil na področju delavskega šaha, z vodenjem ekipe Papirnice Količevo, kjer je bil zaposlen. Z ekipo je vedno bil v ospredju slovenskega delavskega šaha. Vid je leta 1976 postal delavski prvak Jugoslavije v Vrnjački Banji, kar je bil za tiste čase izjemen uspeh.

Desetletja je bil gonilo šahovskega društva Domžale, desna roka vseh predsednikov, kapetan v pravem pomenu besede, združeval je vse šahiste društva. Njemu si težko rekel, da nimaš časa in da ne boš igral. Šah mu je ogromno pomenil, zato nikoli ni manjkal. Nepozabna bodo ostala druženja z njim in njegove taktične zamisli, kjer mu ni bilo para daleč naokoli.

Bil je potrpežljiv mentor, neprestano nas je presenečal s svojim znanjem in širino. Bil je skromen človek, a velikega duha. Bil je igriv sogovornik. Vedno je znal povedati kako prigodo iz svojih bogatih šahovskih izkušenj. Po duši je bil Vid zelo borben, vedno je iskal nekaj več. Tekmoval je, dokler so mu dopuščale moči. Učil nas je visokega spoštovanja do nasprotnikov. Objektivnost in fair play sta bili njegovi veliki vrlini.

Bil je nepoboljšljiv šaljivec. Pogosto so se šahovski kolegi med vožnjo na tekmovanja do solz nasmejali njegovim šaljivim domislicam. Okoli sebe je imel rad vesele ljudi. Zanj je bilo poleg tekmovanja vedno pomembno tudi druženje, zato je po vsaki tekmi okrog sebe zbral šahiste, da so se usedli in pogovorili. Z nami se je družil vse do konca.

Vid je bil vsestranski športnik in športni delavec, saj se je ukvarjal tudi z nogometom, kegljanjem, namiznim tenisom in tenisom. Desetletje je igral kot nogometni napadalec in nato bil kapetan različnih moštev NK Domžale. 15 let je bil član različnih ekip kegljaških klubov ter bil eden boljših kegljačev v takratni republiki. Sočasno je za ekipo Papirnice Količevo nastopal v namiznem tenisu. Bil je večkratni občinski prvak v »pinkponku«, po upokojitvi pa je v Športnem društvu Preserje namizni tenis igral, dokler so mu moči dopuščale. Po 50. letu je začel igrati še tenis in ob odhodu v pokoj organiziral teniški turnir Vsevidov memorial, ki je postal tradicionalen.

Vsevid je bil njegov psevdonim, pod katerim je pisal v tovarniški časopis Papirničar. Vid je bil tudi pesnik. Verze je skladal ponoči, nato pa jih je ob posebnih priložnostih tudi recitiral. Tako smo na novoletnih šahovskih srečanjih uživali v njegovih pesnitvah, v katere je znal stkati prav izvirne rime.
Zanimala ga je prihodnost društva in mladih šahistov. Tem se je veliko posvečal, posebej na šahovskih krožkih, z organizacijo regijskih šolskih tekmovanj,… Aktivno je sodeloval tudi pri vzpostavitvi prve srednje šahovske šole v Domžalah, iz katere je izšel tudi Luka Lenič."

Zaradi svoje vsestranske športne aktivnosti ter zaslug pri razvoju šaha na Domžalskem je leta 2010 prejel priznanje občine Domžale za življenjsko delo na področju športa, leta 2015 pa srebrno plaketo Šahovske Zveze Slovenije.

Avtor: Miha Ulčar; Foto, video: Miro Pivar
Tagi