Domžalska premiera filma Aljažev stolp »Ta pleh ima dušo«

Stolp, ki že 120 let stoji na vrhu Triglava, je znamenje posebnega pomena – Njegova zgodovina je na svoj način tudi zgodovina Slovencev od konca 19. stoletja, saj so ga vseskozi zaznamovali pomembni dogodki, kot so vojne, pravdanje za zemljo, osamosvojitev …

Mestni kino Domžale je predstavil domžalsko premiero filma Aljažev stolp »Ta pleh ima dušo«, ki je potekala v torek, 10. februarja 2015. Po predvajanju dokumentarnega filma o zgodovini, ohranitvi in rekonstrukciji enega od najpomembnejših narodovih simbolov, je potekal pogovor s scenaristom Gorazdom Lemajičem. Z njimi se je pogovarjal Borut Peršolja, v pogovoru pa smo lahko sodelovali tudi gledalci. Še pred pričetkom predvajanja pa nas je pozdravil Jure Matičič, ki je tudi napovedal gosta in pogovor z njim.

Dokumentarni film / režija: Vojko Anzeljc / scenarij: Gorazd Lemajič, Iztok Lemajič, Vojko Anzeljc / distribucija: Produkcijska skupina Mangrt / 2013, Slovenija / 60’ / govori o zgodovini, ohranitvi in rekonstrukciji enega od najpomembnejših narodovih simbolov

Osrednja nit filma je kopija Aljaževega stolpa v naravni velikosti, prav takšnega, kot ga je leta 1895 postavil župnik Jakob Aljaž. Stolp skupaj z vrhom predstavlja najbolj prepoznaven simbol slovenstva. Ker je požar v petdesetih letih prejšnjega stoletja uničil arhiv na Slovenskem planinskem društvu, so zgoreli tudi dokumenti, ki so nakazovali, da je Aljaž dejansko podaril stolp SPD. Ravno zaradi tega, ker ni papirja, si ga je seveda prilastila država leta 1999, sedaj spada pod Občino Bohinj, upravlja pa ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica.

Aljažev Stolp – Simbol slovenstva.

Kopijo Aljaževega stolpa je izdelala ekipa pod strokovnim vodstvom. Zgrajena je po enakem postopku in iz enakih kosov pločevine, kot je bil izvirni stolp, ki je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Kopijo stolpa, ki je avtentičen originalu so izdelali v Kočevju, glavna izdelovalca poleg restavratorske ekipe, katere del je bil tudi Gorazd Lemajič, zaposlen v narodnem muzeju Slovenije kot vodja oddelka, keramika, steklo in seveda torkov večerni gost pogovora, Glavna izdelovalca pa sta bila domačina Tomaž Tekavec ter Miha Moric.

Prav zgodovinski pomen Aljaževega stolpa je eno izmed osrednjih sporočil, ki so jih želeli avtorji dokumentarnega filma in razstave »Ta pleh ima dušo« izpostaviti. »Poudariti smo hoteli predvsem troje. Najprej je to slovenska zgodovina in prebujanje narodne zavesti ter vloga Jakoba Aljaža pri tem, nato restavratorsko-konservatorski vidik in kot tretje stolp v prostoru in času. Trdno in neomajno stoji na vrhu Triglava, kakor da bi hotel sporočiti: 'Tukaj smo in nikamor se ne premaknemo!'«, se je Gorazd Lemajič vživljal v dušo plehnatega stolpa. Tudi tistemu, ki so ga naredili (s tem je izvirnik dobil načrte), so jo hoteli vdihniti. Z njim so se celo odpravili na Triglav in ga postavili ob bok izvirniku.

»Tako je predlani poleti Triglav za en dan in eno noč dobil dva stolpa, ob tistem, na katerega se običajno naslonijo planinci, da dobijo krstni udarec čez zadnjo plat, še enega, malce bolj bleščečega, predvsem pa neutrjenega in tako rekoč nedolžnega, kar zadeva vremenske preizkušnje – čeprav je tisto noč celo snežilo ter pihalo in je lahko stolp začutil tudi to«, je smeje dejal Gorazd Lemajič. Tudi za tiste, ki so stolp nosili, je bila preizkušnja manj zahtevna, kakor je bila za planince, ki so to počeli pred 120 leti. Še vedno so si morali oprtati del stolpa in ga nesti, a so ga sestavili pod vrhom, do konca pa so ga na vrh premaknili s helikopterjem.

Predlani poleti  jeTriglav za en dan in eno noč dobil dva stolpa, je povedal Gorazd Lemajič.

Stati na najvišji točki Slovenije ni lahko poslanstvo. Sočasno s konservatorskimi preiskavami stolpa je potekala izdelava njegove kopije, vmes pa so snemali tudi dokumentarni film »Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo«. Ta je nastal v koprodukciji Mangarta, RTV Slovenija in Slovenskega filmskega centra.

Zaradi svoje lokacije je spomenik seveda zelo izpostavljen vremenskim vplivom. Sicer je stolp Faradeyeva kletka, zaščita pred strelo, za nekatere poškodbe pa je odgovorna tudi človeška roka, saj gorniki hodijo na vrh tudi pozimi, ko je stolp zakopan globoko pod snegom, le tega pa z cepini skušajo odkopati in mimogrede je luknja v strehi.

Jakob Aljaž je pomembna figura za razvoj slovenskega planinstva. Za pet goldinarjev je dejansko kupil Kredarico in vrh Triglava (16 m 2) – za primerjavo: za en goldinar si takrat dobil 60 žemljic ali 50 jajc ali 10 litrov mleka. S tem nakupom si je župnik zagotovil možnost postavitve skromnega zavetišča na najvišjem vrhu Slovenije. Aljaž je sam načrtoval in financiral majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki je nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Postavil ga je šentviški klepar Anton Belec, Teden dni so nosači nosili dele stolpa na vrh Triglava. Kot je napisal Jakob Aljaž, so prvi dan nesli na plečih do 30 kilogramov, drugi dan že 40 ter naslednje dni tudi nekateri do 60 kilogramov. Po postavitvi je Aljaž vrh Triglava s stolpom vred podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Njegovo delo je tudi Staničevo zavetišče tik pod vrhom Triglava.

Poleg župnikovanja in planinarjenja se je Jakob Aljaž posvečal tudi skladanju glasbe. Njegova najbolj znana pesem je zagotovo »Oj, Triglav, moj dom«, ki smo jo v dokumentarnem filmu večkrat slišali in za katero je leta 1894 napisal besedilo župnik Matija Zemljič. Aljaž jo je uglasbil leta 1896 in nato štiri leta pozneje objavil v svoji Slovenski pesmarici II. Uglasbil pa je tudi nekaj pesmi Simona Gregorčiča in poslovenil božično pesem Sveta noč.

Rekonstrukcijo Aljaževega stolpa je na koncu helikopter odpeljal v dolino, kjer je postal razstavni eksponat potujoče razstave o slovenskem simbolu, takem, kot ga je postavil Jakob Aljaž. Drobec duše originalnega Aljaževega stolpa nosi v sebi tudi rekonstrukcija stolpa, ki je bila dejansko sestavljena na vrhu Triglava.

Razstava je med drugim namenjena spodbujanju premisleka o pomenu tega ranljivega spomenika in o načrtih, kako zaščititi in ohraniti to dragoceno zapuščino.